Javne službe
Tolmačenje znakovnega jezika poteka v številnih javnih službah – na primer na govorilnih urah za slišečega otroka gluhega starša, med zdravniškim pregledom ali pogrebom. V teh primerih tolmači za znakovni jezik omogočajo gluhim, naglušnim in gluhoslepim govorcem znakovnega jezika, da komunicirajo z ljudmi, ki ne poznajo njihovega znakovnega jezika.
Na kratkih sestankih (do ene ure) brez posebnih zahtev lahko običajno tolmači en sam tolmač. Za daljše dogodke ali prireditve, kot je zbor občanov, sta običajno potrebna vsaj dva tolmača.
Ker veliko interakcij z javnimi službami poteka na štiri oči, morda ljudje, ki ne poznajo tolmačenja znakovnega jezika, predvidevajo, da je tolmač/-ka udeleženec/-nka pogovora. Naloga tolmačev je pravzaprav zgolj omogočiti sporazumevanje, ne pa sodelovati v razpravi. Njihova naloga je zagotoviti natančno in kulturno ustrezno tolmačenje ob ohranjanju zaupnosti.
Znakovni jeziki niso univerzalni. Pred naročilom morajo stranke potrditi, kateri znakovni in govorjeni jeziki se bodo uporabljali na sestanku, ter zagotoviti, da bodo delo opravili ustrezno izobraženi in usposobljeni tolmači. Govorci znakovnega jezika bodo morda raje priporočali tolmače, s katerimi redno sodelujejo. Kratek oris vsebine sestanka je tolmačem v pomoč pri pripravi na tolmačenje. Čeprav so tolmači in tolmačke usposobljeni za tolmačenje številnih tem, je še vedno pomembno, da se preverijo njihove kvalifikacije in posebno strokovno znanje za posamezno področje.
Tako kot govorjeni tudi znakovni jeziki niso univerzalni. Pred naročilom storitve tolmačenja se je treba vedno pozanimati, kateri znakovni in govorjeni jeziki se bodo uporabljali na sestanku. Govorci znakovnega jezika želijo pogosto imeti tolmača znakovnega jezika, s katerim pogosto delajo. Na podlagi teh informacij in kratkega povzetka vsebine sestanka lahko zaprosite za tolmača. Tolmači so strokovno usposobljeni na številnih področjih tolmačenja. Vendar pred naročilom storitve vedno preverite, ali je bil tolmaču izdan certifikat v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije, in ali lahko tolmači določeno temo.
V številnih državah EU veljajo zakonodaja in predpisi, ki gluhim, naglušnim in gluhoslepim zagotavljajo dostop do tolmačenja znakovnega jezika. Predpisi se v posameznih državah razlikujejo in se lahko izvajajo z omejitvami, na primer glede števila razpoložljivih ur financiranja ali razpoložljivosti tolmačev.
Pravno okolje
Tolmači znakovnega jezika delajo v različnih pravnih okoljih, od sodišč do policijskih postaj. Tolmači morajo imeti posebne kvalifikacije za delo v pravnem okolju. To je običajno mogoče preveriti v nacionalnem registru sodnih tolmačev ali primerljivem nacionalnem ali regionalnem sistemu certificiranja.
Tolmače zavezuje poklicni kodeks ravnanja, ki vključuje načela zaupnosti, nepristranskosti, natančnosti in zanesljivosti. Primera kodeksov ravnanja sta Code of Conduct for Registrants and Regulated Trainees nacionalnih registrov strokovnjakov za komuniciranje Združenega kraljestva, ki delajo z gluhi in gluhoslepimi osebami, ter kodeks ravnanja registra irskih tolmačev znakovnega jezika. Ti kodeksi:
- določajo obveznosti v zvezi z zaupnostjo, nepristranskostjo, natančnostjo in strokovno usposobljenostjo (vključno s stalnim strokovnim razvojem),
- predstavljajo mehanizme za obvladovanje nasprotij interesov in pritožb.
Ali se zahteva en ali dva tolmača, je odvisno od primera. Zahteve za storitve tolmačenja se določajo po nacionalnih predpisih v državi, v kateri poteka postopek. V kazenskih postopkih, vključno s postopki za izvrševanje evropskega naloga za prijetje, se uporablja Direktiva 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih.
JUSTISIGNS
JUSTISIGNS je pobuda, ki jo financira EU in ki opredeljuje spretnosti, potrebne za tolmačenje znakovnega jezika v pravnem okolju. Zagotavlja usposabljanje za usposobljene tolmače in tolmače pripravnike.
Projekt osvetljuje ključno težavo: zakoni se pogosto uporabljajo na podlagi predpostavk, ki ne upoštevajo gluhih in njihove kulturne, jezikovne in družbene stvarnosti. Take predpostavke lahko privedejo do neenakega dostopa do pravnega varstva in ogrozijo načelo, da pravosodje varuje individualne pravice gluhih.
JUSTISIGNS opredeljuje več dejavnikov, ki prispevajo k temu, med drugim:
- omejen ali nepriznan status znakovnih jezikov, ki omejuje dostop do informacij v vseh fazah pravnega postopka,
- omejeno razumevanje omejitev tolmačenja med katerima koli jezikoma v pravnem okolju – ti izzivi se povečujejo pri delu z govorjenim in znakovnim jezikom,
- omejena ozaveščenost pravnih strokovnjakov o zgodovinskem, izobrazbenem in kulturnem ozadju gluhih.
Ti dejavniki poudarjajo pomen zagotavljanja, da imajo govorci znakovnega jezika dostop do usposobljenih tolmačev znakovnega jezika v pravnem okolju.